Elektrokardiogram oz. EKG kardiologom omogoča ugotavljanje motenj srčnega ritma. Je grafični zapis električne aktivnosti srčne mišice, ki jo zaznavamo z elektrodami na površini telesa. EKG zapis je mogoče pridobiti na EKG preiskavi, ki je hitra in neboleča. V klinični praksi je EKG preiskava uporabna za diagnostiko srčnih in izven srčnih bolezni, nepogrešljiva pa je pri diagnostiki motenj srčnega ritma in ishemični bolezni srca.
EKG preiskava je hitra, preprosta in neboleča. Kardiolog jo potrebuje za diagnozo motenj srčnega ritma, analizo motenj prekrvavitve srčne mišice in drugih bolezenskih stanj. Standardno EKG preiskavo izvajamo pri vsakem sistematičnem pregledu, pred vsakim internistično kardiološkim pregledom, pri akutnih bolečinah za prsnico in v predelu srca, lahko pa jo opravimo tudi preventivno. Z njim zdravnik lahko prepozna nenormalne vzorce srčne aktivnosti, kot so aritmije, srčni infarkt, hipertrofija srčnih prekatov in druga srčna obolenja. Redni EKG pregledi so še posebej pomembni za osebe z dejavniki tveganja, kot so visok krvni tlak, sladkorna bolezen, povišane maščobe v krvi, kajenje,...
Poleg svoje velike uporabnosti je EKG preiskava neboleča, neinvazivna preiskava, ki na enostaven način prikaže bitje našega srca. V ambulanti specialist kardiolog posname klasičen EKG, in sicer v obdobju bolnikovega mirovanja. Obstajajo pa še modifikacije klasične EKG preiskave, in sicer Holter monitorizacija in obremenitveni EKG. Holter EKG preiskavo zdravnik uporabi za 24- urno merjenje proženja srca, in se uporablja ob sumu na motnje srčnega ritma pri določenih aktivnostih, ki pa jih v kardiološki ambulanti ne moremo izvesti. Tako kardiolog dobi pregled nad delovanjem srca skozi celoten vsakdanjik preiskovanca, kar mu omogoča zaznavo morebitnih nepravilnosti v daljšem časovnem obdobju. Kadar pa EKG snemamo pri bolniku v obremenitvenem testiranju (npr. vozi sobno kolo), lahko s tem prepoznamo motnje, ki se pojavijo samo ob naporih.
Snemanje standardnega elektrokardiograma začnemo tako, da postavimo elektrode na okončine in na standardna mesta na prsnem košu. Položaj elektrode na posamezni okončini ne vpliva na posnetek, položaj na prsnem košu pa mora biti točen. Kožo pod elektrodami razmastimo z alkoholom, za boljši stik pa lahko uporabimo prevodno pasto, tekočino ali gel, ki ga namažemo na kožo (ne na elektrodo). Stik elektrode z žico mora biti dober. Elektrode na prsnem košu se ne smejo dotikati druga druge. Bolnik mora med snemanjem ležati sproščeno saj se v nasprotnem primeru pojavijo v EKG zapisu mišični artefakti, ki motijo odčitavanje elektrokardiograma. Pravilno bi bilo, če bi bolnik ležal na miru 15 minut pred začetkom snemanja.
Naprava zaznava električne signale, ki jih generira srce, in jih pretvori v grafični prikaz na papirju ali v digitalno obliko na zaslonu. Med snemanjem bolnik naj ostane čim bolj miren, saj lahko gibanje ali mišični napori povzročijo motnje v zapisu EKG.
Po končanem snemanju zdravnik ali strokovnjak za elektrokardiografijo preuči pridobljeni EKG zapis in opravi interpretacijo električne aktivnosti srca. EKG je pomembno orodje pri diagnosticiranju srčnih motenj, kot so aritmije, ishemična bolezen srca in druge srčne težave.