Verjetnost, da moškim diagnosticirajo duševno motnjo, je veliko manjša kot pri ženskah. In tudi če je bila določena motnja zaznana, je veliko manjša verjetnost, da se bo moški odločil za nadaljnjo pomoč. Zgovoren je tudi podatek, da naredi samomor štirikrat več moških kot žensk.
Duševno zdravje (moških) je še vedno tabu
Duševno zdravje (moških) je še vedno tabu
Zakaj moški ne poiščejo pomoči na področju duševnega zdravja oziroma jo poiščejo v veliko manjši meri kot ženske?
Veliko vlogo pri tem igrajo družbena »pravila«, neke norme, ki so bile postavljene in zaradi katerih imajo moški notranjo blokado do izpostavljanja ranljivosti. Strah in sram pred tem, da so ranljivi, da potrebujejo pomoč, je tako močan, da raje trpijo v sebi, kot da bi poiskali pomoč.
Moški ne jočejo
Moški ne jočejo
Še danes v naši družbi, ki se ima za visoko tehnološko in socialno razvito, velja nepisano pravilo, da morajo biti moški čustveno močni in ne smejo pokazati ranljivosti.
Čeprav je družba v zadnjih desetletjih precej napredovala, je tovrstno pravilo še vedno zakoreninjeno. To občutijo predvsem moški v današnjih srednjih letih in tisti, ki se bodisi bližajo upokojitvi bodisi so že upokojeni. To je generacija, ki je bila vzgajana s trdo roko in še vedno močno zakoreninjenim mišljenjem o čustvovanju ter ranljivosti moških.
Moški ne jočejo
Na tem mestu je potrebno omeniti, da se je pred leti začel trend vzgoje, ki je tovrstna prepričanja postavil čisto na glavo, kar pa je pripeljalo do pretirane ranljivosti oziroma bolje rečeno šibkosti nekaterih mladih moških.